»Pričakovanje in upanje adventnega časa zaznamuje vijoličasta, nato zasveti v praznični božični belini, se zresni v odpovedi in pokori vijoličastega postnega časa, ki pordeči ob kraljevski cvetni nedelji in krvavem velikem petku. Potem spet zablesti v belini in zlati slovesnosti velikonočnega praznika, ki ga raztegnemo na štirideset dni do vnebohoda, po desetih dneh pa dočakamo binkošti s prihodom Svetega Duha, ki se prikaže v rdečih plamenih. Čas med letom, ki ga obhajamo v zeleni barvi, je barva spokojnosti, umirjenosti, razgiba belina praznikov in rdečina svetnikov – mučencev. Za Marijine praznike uporabimo tudi njeno barvo, ki je sinja, modra. Rajnih se spominjamo v žalni črni, ki jo je pokoncilska zavzetost pretirano prekrila z vijoličasto, a se črna marsikje spet uveljavlja. Dve nedelji na leto sta obarvani rožnato, to sta tretja adventna in četrta postna nedelja. Napovedujeta skorajšnji konec adventa oz. posta in se že veselita bližajočih se praznikov, sta nedelji veselja. Vsaka barva ima svoj značaj, svoje sporočilo; pomagajo nam, da se lažje približamo skrivnosti praznika ali dogodka, ki ga obhajamo.«